Na televiziji gledanost programov in oddaj niha. Oglaševanje v zimskih mesecih je načeloma učinkovitejše, saj je ob enaki ceni gledanost višja kot v poletnih. Poleg tega ima televizija t.i. primetime, ki se giblje med 19.00 in 22.30. V tem času je največ možnosti, da bo oglas opažen, so pa cene oglaševanja v tem terminu precej višje kot ob drugih urah (npr. dopoldne ali ponoči …).

Na spletnih medijih načeloma ni sezonskih, mesečnih, tedenskih ali dnevnih nihanj pri njihovi obiskanosti (izjema so vsebinsko zelo ozko usmerjene spletne strani; na primer stran, ki se ukvarja  s poletnimi počitnicami …). Poleg tega pa so tu ogledi video oglasov stalno zagotovljeni, tako da je najboljši termin pravzaprav kadarkoli.     

Televizija je množični medij, kjer velja komunikacija enega z vsemi (en oglas za vse) in je zato primerna za doseganje čim širših ciljnih skupin, kjer oglaševalec skuša netargetirano z enim oglasom nagovoriti čim več potrošnikov. Široko ciljanje pa pomeni, da bo oglaševalec šele po daljšem trajanju akcije pridobil dober doseg znotraj določene ciljne skupine. Šele po končani akciji so oglaševalcu na voljo podatki o gledanosti njegovega oglasa in statistični približki o demografiji gledalcev, ki so bili oglasu izpostavljeni. Tu se ne da zagotoviti ogledov oglasa, gre le za verjetnost, da je določeno število ljudi oglas videlo.

Internet je medij, ki omogoča komunikacijo enega z enim, torej je mogoča tudi personalizacija oglasnih sporočil (različni video oglasi za različne ciljne skupine). S spletnim video oglaševanjem je zato možno dosegati tudi zelo ozke ciljne skupine, predvsem pa tiste, ki jih televizija ne more doseči več učinkovito (mladi in aktivni), so pa za oglaševalce najbolj zaželeni. Tehnologija oziroma oglasni strežnik daje oglaševalcem številne možnosti natančnega ciljanja spletnih uporabnikov (vedenjsko, kontekstualno, geografsko in demografsko ciljanje). Tako bodo oglas dejansko videli le tisti, ki jim je bil namenjen.

Če želi oglaševalec na televiziji doseči želen učinek, mora gledalcem posredovati čim več oglasnih sporočil, kar pa lahko pripelje do (pre)zasičenosti z njimi. Predvsem se to zgodi v "primetime" času, ko je na sporedu največje število oglasov. Takrat je sicer možnost, da bo oglas opažen, največja, vendar pa mora biti za to frekvenca dovolj visoka. To pa za seboj potegne tako (zelo) visoke stroške, kot to, da so gledalci že tako navajeni oglasov, da jih sploh ne opazijo več oz. v času oglasnega bloka prestavijo na drug program. Ravno oglasni bloki zaradi številnih oglasov, ki so umeščeni vanj, predstavljajo največji problem pri njihovi zmanjšani opaznosti.

Video oglaševanje omogoča natančno načrtovanje števila prikazov na posameznem spletnem mediju, kjer se bo video oglas predvajal. Ker so video oglasi zaradi svoje pozicije, velikosti in samega načina predvajanja  zelo opazni in so ogledi zagotovljeni, je za doseganje želenih učinkov potrebnih manj ogledov oziroma se točno določi število ogledov (na primer, enkrat na dan na uporabnika in dvakrat v času trajanja akcije na uporabnika). Poleg tega je možno tudi izločanje prekrivanja med mediji (kadar je v načrtu oglaševanja več medijev, potem bo uporabnik oglas videl le na enem mediju, na ostalih, vključenih v načrt, pa ne). Tako pri video oglaševanju do zasičenosti z oglasi ne pride, z vsem tem pa se tudi optimizira oglaševalčev proračun (stroškovna učinkovitost oglasov se močno poveča). Pri spletnem video oglaševanju prav tako ni "oglasnih blokov", kamor bi morali uvrstiti vse oglase, pač pa so ti razporejeni med različne medije, so v različnih rubrikah in se prikazujejo ob različnih časih (določi se, na primer, nek časovni premor med enim in drugim video oglasom, ki jima je en uporabnik izpostavljen).

Pri oglaševanju na televiziji oglaševalec plača tako za dolžino oglasa kot za število predvajanj (čas trajanja akcije) - večja kot je frekvenca, višja je cena. Poleg tega plača še dodatno, če želi oglaševati v "primetime" času ali če želi doseči težko dosegljivo TV občinstvo (na primer moški od 18 do 34 let starosti).  

Pri video oglaševanju je cena odvisna zgolj od števila tistih, ki so oglas dejansko videli (cena na prikaz) ali nanj kliknili (cena na klik).

Ker je načrtovanje oglaševalske akcije na televiziji nenatančno oz. se lahko zgolj predvideva, kdaj in kje se najlažje doseže ciljno skupino, je strošek približen. To pomeni, da oglaševalec plača zgolj verjetno število ogledov oglasa, saj se zelo težko ugotovi, ali je oglas dejansko bil opažen in kdo ga je videl (prava ciljna skupina).

Pri video oglaševanju oglaševalec plača dejanske oglede video oglasa, poleg tega cena ni odvisna od dolžine oglasa, prav tako ni dodatnega stroška za "primetime" oglaševanje (ki je kadarkoli) ali različne oblike ciljanja. Kljub temu pa se še vedno vse prepogosto v marketinški industriji pojavlja napačna primerjava cen med netargetiranim TV spotom in targetiranim spletnim video oglasom, kjer se enostavno primerja med seboj cena na tisoč prikazov enega in drugega. Dejansko pa se ne da delati tako enostavnih primerjav, saj je dejstvo, da je targetirane ciljne skupine veliko ceneje in učinkoviteje doseči prek spleta.

Gledalci televizijskih programov so praviloma ob gledanju programa pasivni in velikokrat tudi ne popolnoma osredotočeni na program. Še manjše ali nikakršne pozornosti pa so deležni oglasi, ki so predvajani v oglasnih blokih, kar še dodatno zmanjša njihov pomen. Zato je potrebno ogromno število predvajanj, če želi oglaševalec doseči sploh kakšen vtis na potrošnikih. Dogaja pa se, da niti velika frekvenca ne pomaga kaj dosti.

Internetni uporabniki so na spletu aktivni in ponavadi močno vpleteni v vsebino spletne strani, ki jo berejo, zato so bolj pozorni tudi na video oglase. Poleg tega pa njihovo majhno (omejeno) število (omejena frekvenca, izločanje prekrivanja …) in natančne možnosti ciljanja še dodatno prispevajo k temu, da naredijo oglase za uporabnike relevantne, s tem pa še bolj pritegnejo njihovo pozornost. Za visok učinek je torej potrebnih precej manj objav kot na televiziji, kar še poveča stroškovno učinkovitost spletnega video oglaševanja.

Ko se oglaševalska akcija na televiziji zaključi, dobi oglaševalec statistične približke o uspešnosti akcije (iz panela gospodinjstev, ki je vključen v meritve, posplošijo na celotno televizijsko populacijo). Med samim trajanjem akcije pa oglaševalec nima nikakršne možnost vpogleda v to, kako akcija poteka v realnem času.

Skozi celotno trajanje video oglaševalske akcije na spletu ima oglaševalec ves čas možnost vpogleda v njen potek, torej lahko v realnem času spremlja statistike, ki kažejo na uspešnost akcije. Podatki o učinku akcije so natančni in raznovrstni (koliko je bilo ogledov oglasa, klikov nanj, kakšen je bil doseg akcije …). Ti podatki niso statistični približki (vzeti iz vzorca in posplošeni na celotno populacijo), pač pa gre za podatke, vzete iz celotne internetne populacije, ki so bili oglasu dejansko tudi izpostavljeni.

Televizijska oglaševalska kampanja oziroma TV oglas daje gledalcem zelo malo možnosti za interakcijo z njim. Poleg tega so te možnosti zelo omejene, tise, ki so, pa so zgolj posredne in s časovnim zamikom.

Internet je po svoji naravi interaktiven medij, ki zahteva od uporabnika visoko vpletenost in aktivnost (uporabnik gre na internet vedno z nekim namenom - iskanje informacij, zabava, pisanje spletnega dnevnika, rezervacija, nakup …). Tako tudi spletni oglas nudi uporabniku takojšnjo in neposredno interakcijo, ki je TV oglas ne more dati. Pri video oglasu lahko uporabnik nanj klikne in tako pride na oglaševalčevo spletne stran, kjer si lahko prebere več o oglaševanem izdelku/storitvi, lahko se naroči na prejemanje novic na svojo elektronski pošto, lahko naroči brezplačen vzorec ali v končni fazi celo naroči izdelek oziroma storitev. Poleg tega ima možnost takoj in kjerkoli podati svoje mnenje o oglasu, o oglaševalcu, o njegovih izdelkih ali storitvah (na forumih, v spletnih dnevnikih …).